I cookie ci aiutano a fornire i nostri servizi. Utilizzando tali servizi, accetti l'utilizzo dei cookie da parte nostra. Per saperne di più...
Ta spletna stran uporablja piškote drugih spletnih mest, ki omogočajo merjenje obiskanosti in boljšo uporabniško izkušnjo. Z zaprtjem tega obvestila, ogledom strani, odprtjem katerikoli povezave ali katerikolim nadaljevanjem brskanja soglašam z namestitvijo piškotov. Več informaciji...
Accetto - Sprejmem

Zgodovina stranke

segnaposto

SLOVENSKA SKUPNOST, SSk, narodna stranka Slovencev v Italiji, ki "temelji na načelih narodne samobitnosti, politične samostojnosti, pluralistične demokratične ureditve in socialne pravičnosti" (1. člen Pravil). Sedanjo organizacijsko obliko, ki pokriva avtonomno deželo Furlanijo-Julijsko krajino, je dobila na I. deželnem kongresu 24. maja 1975, vendar kot dopolnitev dela samostojnih slovenskih političnih skupin na Goriškem in Tržaškem v vsem povojnem času ter z navezavo (tudi z ohranjanjem simbola "lipove vejice") na samostojno politično nastopanje Primorcev še pod Avstrijo in Italijo v letih po prvi svetovni vojni. S političnim delom na krajevni, državni in meddržavni ravni ter z nastopi svojih predstavnikov v izvoljenih telesih si prizadeva za spoštovanje narodnostnih pravic Slovencev v Furlaniji-Julijski krajini, kot jih določajo italijanska ustava in državne ter deželne zaščitne norme, meddržavni sporazumi ter splošne konvencije o pravicah narodnih in jezikovnih manjšin, za vsestranski napredek slovenske narodnostne skupnosti, za sožitje med Slovenci in Italijani ter sodelovanje med Italijo in Slovenijo, za reševanje splošnih vprašanj na območju, kjer živi slovenska manjšina.

Pot samostojnih skupin do ustanovitve SSk je bila na Tržaškem in Goriškem različna, dejavnejša prisotnost v videmski pokrajini pa sega šele v čas po deželni reorganizaciji.

Goriška

Zgodovina Slovenske skupnosti na Goriškem se formalno začenja 15. februarja 1975 v Katoliškem domu, ko se sestane zbor volivcev lipove vejice, ki odloči, da bo politična načela demokratične in pluralistične ureditve ter samostojnega nastopanja slovenske narodne skupnosti na Goriškem odtlej uresničeval z novo stranko, in sicer Slovensko skupnostjo, kot to že dobro desetletje velja za Tržaško.

Omenjena načela je v obdobju po drugi svetovni vojni vse od leta 1947 utelešala Slovenska demokratska zveza, koalicijska stranka, ki sta jo sestavljali katoliška in liberalno-narodnjaška enota. V 28 letih delovanja so bili predsedniki Slovenske demokratske zveze, od nastanka do leta 1965 Avgust Sfiligoj, ki je bil obenem najmarkantnejša osebnost tega političnega gibanja, nato Anton Kacin, Albin Šuligoj in v zadnjem petletju Slavko Bratina.

SDZ se je v slovenskih občinah na Goriškem predstavljala z drugimi imeni in listami, predvsem kot Kmečko delavska zveza (KDZ), z domačimi simboli čebelice v Sovodnjah, lipe, grozda in češnje v Števerjanu, pluga in nakovala v Doberdobu. V bistvu pa je šlo za krajevne politične predstavnike SDZ, ki so delovali pod okriljem stranke in v sozvočju z njeni vodilnimi predstavniki ter so sodelovali na strankinih sejah v Gorici.

V šestdesetih letih pride do generacijskih in političnih razhajanj med starejšo in mlajšo generacijo. Kamne spotike predstavljajo potreba po tesnejšem sodelovanju s Trstom, različno pa je predvsem pojmovanje odnosa do Jugoslavije, mlajša generacija prisega na potrebo po odprtejšemu odnosu do matice. Med zahtevami je tudi notranja in teritorialna reorganizacija stranke.

Mlajša generacija se začne oglašati na strankinih sejah že v začetku šestdesetih let, nakar skupina prevzame vodilno mesto v katoliškem delu stranke, kar nekako sovpada z njenim preimenovanjem v Slovensko ljudsko gibanje na občnem zboru 4. aprila 1970. Pet let kasneje SLG skliče omenjeni shod volivcev, na katerem prisotni odločijo, da SLG izstopi iz SDZ, kar avtomatično prinese propad koalicijske stranke in prenehanje njenega političnega nastopanja.

Formalne etape nastanka Slovenske skupnosti na Goriškem leta 1975 so tri, in sicer širši zbor volivcev (15. februarja), prvi občni zbor ali kongres stranke (1. marca) ter prva seja novoizvoljenega sveta SSk, na katerem izvolijo prvo vodstvo SSk na Goriškem (13. marca).

Kaj kmalu pride do snovanja in ustanavljanja sekcij po celotni Goriški. V Števerjanu na devetem občnem zboru KDZ, ki se odvija 22. februarja 1975, se KDZ preimenuje v sekcijo Slovenske skupnosti za Števerjan. Dne 14. aprila 1975 nastaneta dve sekciji, in sicer za Pevmo, Oslavje in Štmaver ter sekcija v Krminu. Sekcijo v Štandrežu ustanovijo nekaj dni kasneje, in sicer 18. aprila 1975, 23. januarja leta 1976 je v poslopju bivše osnovne šole v Gabrjah ustanovna seja sekcije v Sovodnjah, do ustanovnega zbora za sekcijo v Doberdobu pride 29. januarja leta 1977, mestna sekcija za Gorico nastane 28. aprila leta 1977, mladinska sekcija pa se ustanovi 11. novembra 1977. V zgodnjih osemdesetih letih ustanovijo tudi sekcijo SSk za Podgoro.

Tržaška

Na Tržaškem so ločeno nastale različne skupine. Narodnoliberalno Slovensko demokratsko zvezo za Svobodno tržaško ozemlje so ustanovili 21. decembra 1947. Do smrti (1960) jo je vodil Josip Agneletto, ki je bil tudi tržaški občinski svetovalec. Dne 1. avgusta 1948 je imela ustanovni občni zbor Slovenska krščansko socialna zveza. Njen pobudnik in politični tajnik je bil duhovnik Peter Šorli (ki je bil že 20. avgusta 1947 ustanovil predhodnico, Udruženje slovenskih in hrvaških krščanskih socijalcev). Ko je v stranko stopil Engelbert Besednjak in so nastala trenja zaradi odnosa do oblasti v Jugoslaviji, je Šorlijeva skupina izstopila in 20. junija 1954 ustanovila Slovensko katoliško skupnost (leta 1968 preimenovano v Slovensko ljudsko gibanje). Spomladi 1948 sta razočarana zapustila levico vidna nekomunistična predstavnika OF Frane Tončič in Josip Ferfolja ter nato oblikovala Skupino neodvisnih Slovencev. Samostojne skupine so na občinskih volitvah 1949 in 1952 nastopile s skupnimi listami, potem pa so jih ločevale tudi ostre polemike z zbližanjem med Agnelettovo in Šorlijevo skupino na eni ter Besednjakovo in Tončičevo skupino na drugi strani.

Do bistvenega premika je prišlo ob občinskih volitvah v Trstu 11. in 12. novembra 1962, ko so vse štiri samostojne skupine (v katerih je medtem prišlo do generacijskih zamenjav, politična slika pa se je na Tržaškem korenito spremenila še z razpustom "titovske", skoraj v celoti slov. Neodvisne socialistične zveze 29. jul. 1962) oblikovale skupno kandidatno listo in stalno povezovalno telo. Iz njega je nastala SSk, ki je imela 13. jun. 1965 prvi občni zbor kot paritetna koalicija štirih skupin, pravila iz leta 1969 pa so jo preoblikovala v enotno stranko. V spremenjenih razmerah je dala večji poudarek načelu samostojnega političnega nastopanja Slovencev v Italiji v nasprotju z vključevanjem v vsedržavne stranke ("manjšina kot subjekt") in združevanja na narodnostni osnovi v luči gesla o "enotnosti v raznolikosti". Kljub temu se politična slika še ni umirila: junija 1968 je iz SSk izstopila Slovenska demokratska zveza, ki je po nekaj letih prenehala z delom, Skupina neodvisnih Slovencev pa se je 20. febr. 1969 razpustila. Ostali dve skupini sta se postopoma prelevili v notranji struji SSk in se že več let ne oglašata v javnosti.

V letih 1968-72 je s SSk sodelovala na volitvah Slovenska levica (uradno ustanovljena 23. febr. 1969 v Trstu), za katero so dali pobudo Boris Pahor, Ubald Vrabec, Vekoslav Španger idr., da bi združevala levičarske Slovence, "ki se nočejo utapljati v italijanskih strankah". Njeni predstavniki so se postopoma večinoma vključili v SSk.

SSk deželna stranka

Dne 24. maja 1975 poteka v Devinu 1. deželni kongres SSk, katerega se udeležijo zastopniki iz vseh treh pokrajin v F-JK, v katerih živi slovenska manjšina. Bogomir Špacapan postane prvi deželni predsednik SSk, Drago Štoka pa prvi deželni tajnik. Stranka dobi deželno strukturo, to vodi deželni tajnik, ostali deželni organi pa so deželni predsednik, deželno tajništvo, deželni svet, deželni kongres, podobno je na pokrajinski ravni, na občinski ali nižji ravni pa delajo sekcije. Mladinska sekcija ima svojo organizacijo.

Do leta 2011 se je zvrstilo 13 deželnih kongresov, deželni tajniki pa so bili: Drago Štoka (1975-83), Andrej Bratuž (1983-86), Ivo Jevnikar (1986-94), Martin Brecelj (1994-1998), Andrej Berdon (1998-2001) in Damijan Terpin (2001-).

SSk ima sedeže v Trstu, Gorici in Nabrežini, nima pa poklicnih funkcionarjev ali uslužbencev. Njena stališča izraža list Skupnost (od 1977, v Gorici je 1974-87 izhajala še Naša pot).

Do uvedbe večinskega volilnega ustroja v devetdesetih letih je SSk vedno samostojno nastopala na upravnih in deželnih volitvah, medtem ko je za volitve v državni in evropski (od 1979) parlament večkrat sodelovala na listah z drugimi manjšinskimi in avtonomističnimi strankami. Po spremembi volilnega sistema se zadnja leta pretežno volilno povezuje z levosredinskimi skupinami. V deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine je imela od prvih volitev leta 1964 do leta 1993 po enega svojega svetovalca, nakar po desetletnem premoru zaradi nenaklonjene volilne zakonodaje ponovno od leta 2003. Tako so se zvrstili: Josip Škerk (1964-68), Drago Štoka (1968-88), Bojan Brezigar (1988-92), Ivo Jevnikar (1992-93), Mirko Špacapan (2003-2007) in Igor Gabrovec (2008-).

S kakim občasnim izpadom je zastopana z enim svetovalcem tudi v goriškem (od 1951) in tržaškem (od 1964) pokrajinskem svetu, predstavniki samostojnih skupin so od prvih povojnih volitev v Gorici (1948) in Trstu (1949) prisotni v občinskih svetih obeh mest, kot tudi v njunih kasnejših rajonskih sosvetih. SSk je dalje zastopana v slov. ali mešanih občinah tržaške in goriške pokrajine ter v drugih voljenih ali imenovanih javnih upravah.

Od časa leve sredine (1965) je na podlagi sporazumov z italijanskimi strankami prevzemala tudi odborniška mesta v vodstvu obeh pokrajin ter občin Trst in Gorica, v nekaterih okoliških občinah je imela župana (Števerjan, Devin-Nabrežina, Repentabor, Dolina), v deželnem svetu pa od 1982 predsednika kake svetovalske komisije. V izvoljenih telesih je dosegla tudi pomembne uspehe (pravice slov. jezika, šolstvo, popularizacija slov. kulture, obramba zemlje pred razlaščanjem, nekaj deželnih zakonov, vrsta upravnih sklepov, preprečitev škodljivih pobud itd.), utrdila prisotnost Slovencev in slov. jezika v javnosti, tvorno sodelovala z večino in se zasidrala med uveljavljene politične skupine Furlanije-Julijske krajine. Njeno vsakodnevno delo v upravah in politične akcije, uspehi in neuspehi so vtkani v povojno zgodovino Slovencev v Italiji.

Tesne vezi ima z Narodnim svetom koroških Slovencev in Enotno listo, v Italiji z Valdostansko zvezo in Južnotirolsko ljudsko stranko, včlanjena je v Federalistično unijo evropskih narodnostnih skupnosti. Kot zagovornica skupnega slov. prostora in stališča, da ima matična država pravico in dolžnost, da se zavzema za svoje manjšine, vzdržuje stike z oblastmi in političnimi silami v Rep. Sloveniji. Od obiska skupne manjšinske delegacije pri predsedniku IS SRS Stanetu Kavčiču 21. okt. 1968 v Ljubljani, zlasti pa po obisku SSk 3. febr. 1977 pri SZDL v Ljubljani so se, sicer zgolj formalno, uredili odnosi z matično državo, ki pa je SSk nikoli ni prosila za finančno pomoč. V času slovenske pomladi je bila dejavna na strani tistih, ki so zagovarjali demokracijo in neodvisnost, sodelovala je pri ustvarjanju stikov med mlado slov. državo in Italijo ter si prizadevala za njeno mednarodno priznanje.

V razmerju med matico in zamejstvom je zagovarjala odpravo iz ideoloških razlogov ustvarjenih monopolov in zapostavljanj znotraj manjšine, vsestransko sodelovanje in diplomatsko, moralno ter gmotno skrb matice za manjšino.

KNJIGE

NEWSLETTER

Vpiši se na newsletter

Dobil boš obvestila o novicah direktno na tvojo e-mail.

Dovolim

Zadnji tweet