I cookie ci aiutano a fornire i nostri servizi. Utilizzando tali servizi, accetti l'utilizzo dei cookie da parte nostra. Per saperne di più...
Ta spletna stran uporablja piškote drugih spletnih mest, ki omogočajo merjenje obiskanosti in boljšo uporabniško izkušnjo. Z zaprtjem tega obvestila, ogledom strani, odprtjem katerikoli povezave ali katerikolim nadaljevanjem brskanja soglašam z namestitvijo piškotov. Več informaciji...
Accetto - Sprejmem

Novice

Vrednote pred takticizmi
Vrednote pred takticizmi
26/01/2018

Spoštovane dame in gospodje, spoštovani gostje, gospa županja Daniela Pallotta, županje in župani, gospod minister Gorazd Žmavc, predsednik Deželnega sveta Franco Iacop in podpredsednik Deželne vlade Sergio Bolzonello, kolegi državni in deželni poslanci in poslanke, evroposlanec Herbert Dorfmann, izvoljeni upravitelji, člani in somišljeniki, zlasti pa prav vsi dragi prijatelji stranke Slovenske skupnosti, ki ste se tudi letos prijazno odzvali našemu vabilu, da se ob začetku novega leta še enkrat voščilno objamemo in kakšno povemo o prehojeni poti, predvsem pa, da skupaj pogledamo v čas, ki je pred nami.

Smo politična stranka, ki ima ambicijo, da je vse bolj zbirna stranka Slovencev v Italiji. Smo stranka na deželni ravni z najdaljšo politično tradicijo. Svojega deželnega svetnika smo izvolili v prvi zakonodajni dobi leta 1964 in smo tu še danes z istim imenom in simbolom. To pomeni, da smo trdno zasidrani v prostor in da naše korenine segajo globoko in varno v našo zemljo. Smo stranka, ki ima v statutu jasno zapisane vrednote in cilje: Slovenska skupnost se mora dosledno zavzemati za konkretno izvajanje pravice do enakopravnosti slovenskega jezika, kulture in identitete v javnosti in v javnih ustanovah.  Prizadevamo si za kvalitetno rast in avtonomijo kulturnih, športnih, gospodarskih, socialnih  in izobraževalnih ustanov. Smo za avtonomno politično nastopanje, kjer to omogočajo volilna zakonodaja in, seveda, številke. S ciljem, da v javnih upravah zagotovimo prisotnost in aktivno soudeležbo Slovencev. Kot stranka se zgledujemo torej po tradiciji političnih skupin od druge polovice 19. stoletja dalje. Prepoznavamo se v uporniškem gibanju za narodno osvoboditev izpod fašizma in nacizma, boju, ki nas je spremljal na naravni politični poti vse slovenske Primorske, vse do osamosvojitve Slovenije. Naš prvi deželni svetnik, žal že pokojni odv. Jože Škerk, je bil slovenski partizan. Prepričano zato zavračamo totalitarne ideologije, ki so v 20. stoletju narodom in ljudem povzročile neizmerno trpljenje. Zaverovani smo v načrt Evropske unije kot priložnost razvoja tvornih odnosov med ljudmi in narodi, za ohranjanje in utrjevanje kulture miru in vsestranske družbene blaginje. Mladi Srečko Kosovel, pesnik in hkrati prefinjen politični mislec, je že leta 1925 zapisal »Naš ideal je evropski človek, različen po svojih obrazih, a samo eden v svojem velikem stremljenju: ljubiti vse ljudi in v tej ljubezni delati. Ali je narod separatističen, če hoče živeti? Če se hoče razvijati sam v svoji smeri, če hoče izkristalizirati svoje v telo v svojem duhu. Bodimo eno po duhu in ljubezni, a ohranimo svoje lastne obraze.« Bodimo enotni v vzajemnem spoštovanju različnosti, je dejal Kosovel v času, ko so se nad Evropo že krepko zgrinjali najtemnejši oblaki, ko je v Trstu že pet let prej gorel slovenski Narodni dom, samo pet let, preden bi na bazovski gmajni padali štirje slovenski junaki, mučeniki antifašistične Evrope.

Naštel sem nekaj vrednot in vsebinskih smernic, zato da se vsi skupaj spomnimo in potrdimo, od kod prihajamo, kdo smo in kam se gibljemo. Navedel sem vrednote, kakršne so boj za enakopravnost, socialno pravičnost, družbeno solidarnost, sprejemanje različnosti, pa tudi skrb za gospodarski in družbeni razvoj, medkulturni dialog in strpnost. V demokraciji, kajti, kot je zagovarjal eden očetov italijanske ustave Sandro Pertini, ni socialne pravičnosti in blaginje brez svobode – in ni svobode brez socialne pravičnosti. Zato smo tudi ponosni na prizadevanja za demokratizacijo Slovenije. Dodajmo vsaj še skrb za vzgojo mladih v poštene Slovence, državljane, može in žene.

 Hotel sem našteti nekaj osnovnih vrednot preden bi se lotil čisto volilnih tem. Kajti v sodobni politični areni pogrešamo nekaj osnov tega, kar naj bi bil kvas vsakega političnega udejstvovanja, se pravi skrb za 'res publica', za upravljanje skupnih koristi, koristi skupnega doma.

Prepričan sem, da ljudje zelo površno preletajo časopisne strani z dolgimi in neberljivi plahtami politične kronike, ki izpostavljajo sklepanje in podiranje zavezništev, postavljanje vetov na ta ali ona imena, klanje zaradi imenovanj ali obljub. Tako se dogaja, da zavezništva nastajajo na podlagi pogojev trenutne volilne zakonodaje, potem ko je volilna zakonodaja nastala s pogledom na trenutne potrebe te ali one politične skupine, včasih celo le s pogledom na pričakovanja ali ambicije posamezne politične učlovečene vetrnice.

In na preži je najbolj neodgovoren kričeči populizem, ki na kratki rok običajno tudi plača, in gre od nepričakovanega zmagoslavja Donalda Trumpa, ki se mu ves svet smeje in velik del Američanov se ga odkrito sramuje, pa vse do avstrijskih svobodnjakov in podobnih gibanj levo in desno po Evropi. Vse več lahko sledimo le puhlemu kričanju tega ali onega veljaka, vse manj pa vidimo vsebine, programe, vrednote. Vem, da tudi sami nismo imuni vsemu temu. Kot majhna stranka, skorajda brez oblasti in denarja, pa si lahko privoščimo luksuz, da se po zaslugi svojih izvoljenih upraviteljev vsakodnevno posvečamo tudi najmanjšim in navidezno nepomembnim vprašanjem, ki pa od blizu zadevajo življenje  in pričakovanja naših ljudi. V času, ko se politična debata odvija le na ekranih, skušamo odgovarjati s pomnoženo prisotnostjo na teritoriju. Uspeva? Žal le do določene mere. Ker smo majhna stranka in so naše moči omejene. In potrebujemo zaveznike, ki nam niso vedno na voljo, prevečkrat naletimo na gluha ušesa.

Pred nami je znova volilno vroče obdobje. Čez mesec dni bodo najprej na vrsti parlamentarne volitve, nakar se bo volilna kampanja neposredno prevesila ali spojila v deželno.

Ne gre, niti tokrat, brez težav in velike zaskrbljenosti. Začelo se je s sprejemanjem novega volilnega zakona, ki kot vedno doslej ni upošteval pričakovanja in rekel bi kar pravice slovenske narodne skupnosti, da lahko računa na samostojno izbranega parlamentarca. Zakaj? Ker smo za načelo pozitivne recipročnosti. Ker vemo, kako je to vprašanje urejeno za italijansko narodno skupnost v Sloveniji in na Hrvaškem. In ker podobno velja tudi v drugih deželah in državah, kjer manjšinskih pravic ne skrivajo za figovimi listi.

Državni zaščitni zakon iz leta 2001 je v svoji splošni ohlapnosti dovolj jasen: volilni zakoni morajo predvidevati pravila za olajšano izvolitev predstavnikov slovenske manjšine v obeh (!) vejah parlamenta. Vsi, ki se imamo za resnično demokrate in za častilce pravne države si moramo prizadevati, da se v volilno zakonodajo tako za poslansko zbornico kot za senat vnesejo pravila, ki naj v duhu določil zaščitnega zakona in mednarodnih dogovorov omogočijo Slovencem v Italiji, da suvereno in samostojno izvolimo svoje zastopstvo v Rimu. Da povzamem: slovenske zastopnike v Rimu mora določati slovenska narodna skupnost, ne pa rimsko vodstvo te ali one vsedržavne stranke, pa naj bo še kako naklonjeno. Ker naklonjenost ni pojem, ki ga lahko zapečatimo z zakonom. Od te zahteve ne nameravamo odstopati. Zato nas je razočaralo tudi tokratno zadržanje vodstva vladne Demokratske stranke, ki ni upoštevalo naših predlogov. Pa čeprav je spadalo to v obveze, ki smo jih bili zapisali v politično-upravni dogovor leta 2013. Cenimo sicer poskus soudeležbe naše stranke pri iskanju možnih kandidatov na listah DS, vendar to ni to, kar mi pojmujemo kot »suvereno in samostojno izbiro zastopnikov v Rimu«.

Razvoj dogodkov je v teh tednih, dneh in pravzaprav še v teh urah le še potrdil upravičenost našega odločno kritičnega stališča do novega volilnega zakona, ki ne nudi niti pričakovane olajšave, kaj šele garancije za izvolitev slovenskih predstavnikov v rimski parlament, in to v brk vsem obljubam na najvišjih institucionalnih ravneh. Volilni zakon je na papirju nakazoval posebno zarisano okrožje, ki naj bi olajšalo izvolitev Slovenca. Dejansko tega okrožja ni, saj so vsa prevelika, da bi v njih slovenski volivci imeli odločilno besedo. Dokaz tega je dejstvo, da bo že sama Demokratska stranka v t.i. Bratinovem enomandatnem okrožju  kandidirala italijanskega člana. Slovenca bo v konkurenci z DS v istem okrožju kandidirala nova levičarska lista, ki pa nima številčno realnih možnosti, da ga izvoli. Tako stanje bo privedlo do povečanja napetosti in prepirljivosti tudi znotraj slovenske narodne skupnosti, kar bo imelo nezdrave posledice vsaj še do deželnih volitev. Problem torej niso imena, teh imamo Slovenci na pretek. Hud problem pa predstavlja krivičen volilni zakon, ki dejansko šibi slovensko narodno skupnost in seje nove elemente razdora. Da je zakon tak, pa ne moremo mimo odgovornosti vseh političnih strank, torej čisto transverzalno od leve do desne, ki so sedanji volilni zakon suvereno izglasovale.

Slovenska skupnost ni nikdar imela možnosti, da izbere ime ali profil kandidata ali kandidatke za rimski parlament. Izbirali so drugi, vedno in vsekakor. Naša stranka pa je bila vedno toliko odgovorna in narodotvorna, da je po svojih močeh prispevala, da so bili izvoljivi kandidati ali kandidatke tudi izvoljeni. Ne govorim na pamet, o tem pričajo stališča, polemike, pozivi, nenazadnje številke in torej izidi. Upam in si bom v to smer prizadeval, da se bodo v prihodnjih dneh in tednih izoblikovali pogoji, da lahko prispevamo svoje za zajezitev najhujšega, začenši z že napovedanim razprševanjem slovenskih glasov.  Po volitvah pa sédimo za skupno mizo in še najprej znotraj naše narodne skupnosti izoblikujmo predloge, ki naj gredo v smer zagotovil v smislu zaščitnega zakona in recipročnosti, ne pa le … upanja.

Parlamentarne volitve se bodo prevesile v deželne in vesel sem, da je danes med nami podpredsednik Sergio Bolzonello. V iztekajočem se obdobju nam je v okviru vladne koalicije uspelo uresničiti veliko stvari. Morda najbolj zgovoren podatek izhaja iz sredine predstavitve poročila o Top500 podjetjih v FJk za leto 2016, iz katerega izhaja, da deželno gospodarstvo raste in se krepi, z investicijami v inovacije, v modernizacijo industrije in v razvijanju mednarodnih razsežnosti. Gospodarsko okrevanje seveda ni edini parameter, brez tega pa je žal tudi vse ostalo na prepihu. Za številne rezultate gre priznanje tudi podpredsedniku Bolzonellu, ki odgovarja za zelo občutljiv in zapleten resor. Vlagali smo v socialne blažilce, v spodbude podjetjem za zaposlovanje, v podporo za izobraževanje mladih, za strokovno usposabljanje, za pomoč družinam z otroki in družinam v stiski. Splošen cilj je preprost: izboljšati kvaliteto življenja posameznikov, ker ti ustvarjajo bolj zdravo in vitalno družbeno tkivo. V teh letih nam je uspelo v deželno zakonodajo vgraditi številne varovalke narodnega in jezikovnega značaja. Ni manjkalo trenj, tudi velikih in dolgotrajnih. Naj navedem primer ukinitve Pokrajin in ustanovitve medobčinskih zvez, do katere je bila naša stranka od vsega začetka dosledno, motivirano in hkrati politično konstruktivno kritična. Konstruktivno zato, ker smo v vseh zakonodajnih postopkih prispevali marsikatero izboljšavo, kljub temu pa je reforma občinskih zvez še vedno na slepem tiru in je potrebna korenitega posega, da bo odgovarjala resničnim potrebam in pričakovanjem našega teritorija. Veliko smo vložili v ovrednotenje nepremičninskega premoženja javnih uprav in družin, vključno s posebnimi in nadvse bogatimi razpisi za ovrednotenje nepremičnin slovenskih društev in organizacij. Volilna kampanja bo priložnost, da podrobneje izpostavimo uspehe in v naslednjo zakonodajo prenesemo še odprta vprašanja, med temi celovito reformo zakona o skupni lastnini, za katero je bil prav pred kratkim sprejet tudi nov državni zakon. Pojem večjezičnosti in torej slovenske, tako kot ostalih manjšinskih, prisotnosti je potrebno vgraditi v splošen upravni aparat, da ne bo vedno le stvar prevajanja in prevajalcev, kar je reduktivno. Marsikatero iztočnico je ponudila 2. Deželna konferenca o slovenski manjšini, ki tako nagovarja prihodnjo upravo in prihodnji Deželni svet, ne glede na politično obarvanost.

Ostale so nedorečene in v precejšnji meri nespoštovane obveze do razvoja tržaškega podeželja, ki sicer izhajajo celo iz časa prejšnje, Tondove uprave, do danes pa niso dosegle niti približno celovite uresničitve. Na drugih področjih je šlo bolje, dam primer zakona o kamnolomih, ki smo ga prav pred dnevi uravnovesili v smer posebnih potreb kraškega območja. Glede Deželnega prostorskega načrta PPR, ki je eden od političnih čeri zadnjega obdobja, pa prav tako beležim pozitiven pristop v fazi obravnavanja ugovorov s strani naših občin in stanovskih organizacij. Tudi tu lahko dokument še uravnovesimo na stran potreb našega prostora.

Skratka: ni bilo vedno lahko in marsikaj je ostalo neuresničeno. Pomembno poglavje predstavlja utrditev in ojačenje priložnosti, ki izhajajo iz našega statusa avtonomne dežele, za kar so zelo občutljive tudi novonastale furlanske politične skupine. Primer Katalonije naj bo signal, da je spoštovanje dostojanstva teritorijev s posebno zaznamovano identiteto in zgodovino ključnega pomena za prihodnost same Evrope. Če pogledamo na to petletje celovito, se zato postavi vedno vprašanje gledišča: kozarec je lahko delno poln ali delno prazen, odvisno od pristopa.

Pred desetimi leti nas je prerano zapustil prijatelj Mirko Špacapan. Njegov spomin, njegovo delo, njegove smernice in njegov pristop na mnogoterih področjih bomo ovrednotili s posebnim projektom, ki se bo tudi s političnimi vsebinami razvijal skozi vse tekoče leto. Mirko je zasedal mesto deželnega svetnika pred mano in v teh dneh sem bral zapiske o njegovih pripravah na deželne volitve leta 2003. Z zanimanjem sem segel po njegovem intervjuju tik pred volitvami, bilo je maja meseca, takrat v podporo predsedniškemu kandidatu Illyju, ko je med drugim izpostavil, da je za slovensko narodno skupnost vsaka volilna preizkušnja pomembna in da mora stranka nastopati, kjer je to možno, s samostojnim znakom lipove vejice ali pa »s primernimi povezavami.« Misel je nato v istem intervjuju še poglobil, ko je glede idejne naveze dejal, citiram, da »mesto naše stranke ne more biti drugje, saj smo vedno sodelovali z levo sredino, ob tem pa velja spomniti, da je v desnem taboru toliko protislovenskega naboja, da si za volivce lipove vejice sploh ne bi mogli predstavljati drugačne odločitve«. Minilo je petnajst let in pod čedajskim Hudičevim mostom se je pretočilo kar nekaj smaragdne Nadiže, v italijanskem desnem bloku pa še vedno zaznavamo zaskrbljujoče znake, od žalostno operetnih, kakršno je prepevanje himne fašističnih zločincev X-Mas na goriškem županstvu, pa do poveličevanja lika vojnega in povojnega fašista Almiranteja in obujanja protislovenskega nacionalizma. Naj zraven dodamo mežikanje evroskepticizmu in skrajno populistične in rasistične predloge določenih komponent pisane desne druščine, potem smo lahko ponosni, da imamo za častnega predsednika naše stranke prof. Borisa Pahorja, ki sodi med najbolj ugledne še živeče priče boja za ideale svobode in enakopravnosti. Na predvečer 27. januarja, Dneva spomina, se zato klanjamo prof. Borisu Pahorju in vsem, ki so tudi za ceno življenja izpričali zaverovanost v nedotakljivo sveto dostojanstvo Človeka.

Navezal sem se na besede in misli nekaterih vzornikov, ki so nam vodilo v programih za evidentiranje in usmerjanje mlajših vodilnih kadrov, pa tudi za sestavo vsebinskih smernic, ki naj bodo prilagojene potrebam novega časa. Ker se bomo v prihodnjih dneh in tednih morali kot stranka dokončno odločiti o vsebinskem, idejnem in strateškem pristopu do prihodnjih volilnih preizkušenj. Izhajamo iz petletne izkušnje, ki nam narekuje, da je potrebno koalicijo še utrditi in okrepiti ter programsko prilagoditi na nove potrebe. Od tu poziv prijateljem furlanskega avtonomizma, levim komponentam in zmernim političnim silam, ki jih naveza s skrajno desnico spravlja v vidno zadrego, da vendarle poskusimo oblikovati prepričljivo in vladno ekipo za prihodnjo zakonodajo.  Mi smo za to, da z optimizmom pogledamo naprej. Kaj pa ostali?

 Začeli smo z verzom Prešernove Zdravljice, s slovensko himno, ki opeva prijateljstvo in mir med narodi. S Prešernom bom svoj nocojšnji nagovor tudi zaključil:

Nazadnje še, pr'jatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!

Vsem vam, vsem nam voščim nadvse uspešno novo leto 2018.

Igor Gabrovec

KNJIGE

NEWSLETTER

Vpiši se na newsletter

Dobil boš obvestila o novicah direktno na tvojo e-mail.

Dovolim
Per procedere con l'invio dei dati, inserisci il codice di sicurezza riportato di seguito.
             ___      ______   __   __   __   _     ______  
    ___     / _ \\   /_   _//  \ \\/ // | || | ||  /_   _// 
   /   ||  / //\ \\  `-| |,-    \ ` //  | '--' ||   -| ||-  
  | [] || |  ___  ||   | ||      | ||   | .--. ||   _| ||_  
   \__ || |_||  |_||   |_||      |_||   |_|| |_||  /_____// 
    -|_|| `-`   `-`    `-`'      `-`'   `-`  `-`   `-----`  
     `-`                                                    

Zadnji tweet