I cookie ci aiutano a fornire i nostri servizi. Utilizzando tali servizi, accetti l'utilizzo dei cookie da parte nostra. Per saperne di più...
Ta spletna stran uporablja piškote drugih spletnih mest, ki omogočajo merjenje obiskanosti in boljšo uporabniško izkušnjo. Z zaprtjem tega obvestila, ogledom strani, odprtjem katerikoli povezave ali katerikolim nadaljevanjem brskanja soglašam z namestitvijo piškotov. Več informaciji...
Accetto - Sprejmem

Novice

Vrednote, identiteta in vizija
Vrednote, identiteta in vizija
20/01/2017

Vrednote, identiteta in vizija

Spoštovane dame in gospodje, spoštovani gostje, izvoljeni upravitelji, člani in somišljeniki, zlasti pa prav vsi dragi prijatelji stranke Slovenska skupnost, ki ste se prijazno odzvali našemu vabilu, da si ob začetku novega leta sežemo v roko in si kakšno povemo o prehojeni poti, predvsem pa da skupaj pogledamo v čas, ki je pred nami.

Še najprej naj s tega mesta izrazim bližino in solidarnost naše stranke s prizadetimi ljudmi in območji v srednji Italiji, ki se soočajo s posledicami potresnih sunkov in hude vremenske ujme. V ta namen zbiramo danes tudi prostovoljen prispevke, ki jih bomo izročili v prave roke.

Slovenska skupnost je stranka, ki ima ambicijo, da je vse bolj zbirna stranka Slovencev v Italiji. Smo stranka na deželni ravni z najdaljšo politično tradicijo. Svojega deželnega svetnika smo izvolili v prvi zakonodajni dobi leta 1964 in smo tu še danes z istim imenom in simbolom. To pomeni, da smo trdno zasidrani v prostor in da naše korenine sežejo globoko in varno v našo zemljo. Nismo pa imuni pred zastaranjem in se moramo stalno presnavljati. Vsebinsko gledano mora stranka bolj prepričljivo razširiti svoj politični delokrog na vse argumente javno-upravnega soočenja. Smo seveda prvenstveno stranka Slovencev, o tem priča že samo naše ime. Uveljaviti pa se moramo kot stranka teritorija, ki so ji pri srcu tudi argumenti družbenega in gospodarskega razvoja prostora in socialne varnosti, ki skupaj določajo nivo kvalitete življenja. Zato smo pozorni do vprašanj gospodarskega razvoja in čezmejnega sodelovanja, saj slonita tudi kulturna in socialna blaginja na predpostavki, da je gospodarstvo živo in družbeno vzdržno. Naravno smo pozorni in občutljivi do vprašanj razvoja podeželja, ki za našo skupnost zaobjema tako gospodarski kot narodni pomen. Strateškega pomena je obenem vprašanje utrjevanja in razvoja šolsko-izobraževalne mreže v slovenskem jeziku, saj se v šolskih klopeh oblikuje jutrišnja podoba naše družbe. Če zamudimo ta termin so potem posledice vidne in najbrž nepopravljive že tekom par desetletij. Izkoristim priložnost da potrdim polno podporo SSk enotnim prizadevanjem civilne družbe in javnih upraviteljev za ustanovitev prve trijezične šole v Kanalski dolini.

V poldrugem letu mojega vodenja Slovenske skupnosti ostajajo nerešeni številni organizacijski in kadrovski problemi. V SSk smo v minulem obdobju veliko vložili v statutarno reformiranje stranke s prilagoditvijo na novo vsedržavno zakonodajo o delovanju političnih strank, ki vnaša vse strožja birokratska in proračunska pravila. Z današnjim dnem začenjamo kampanjo včlanjevanja, kot tudi akcijo zbiranja prostovoljnih prispevkov s strani donatorjev za potrebe političnega delovanja in bližajočih se volilnih kampanjah. SSk je namreč stranka, ki je tradicionalno delovala na preprosti in kadrovsko prostovoljni podlagi, dejansko brez finančnih dotacij. Sedaj se torej obračamo na vse tiste, ki cenijo naše delo in so ga voljni ali zmožni tudi finančno podpirati.

Vsaka stranka živi od vsebin, idej in predlogov, ki jih mora tudi prepričljivo prikazati. Nakar oceno vselej dajejo volivci vsakič, ko so poklicani, da se demokratično in tajno izrečejo. SSk v odstotkih gledano ohranja ali celo utrjuje svoj volilni konsenz v vseh treh pokrajinah. Padamo pa v absolutnih številkah: še pred nekaj desetletji smo na deželni ravni nemalokrat presegali deset tisoč glasov. To gre pripisati prvenstveno demografskim razlogom, saj se tudi slovensko prebivalstvo in z njim slovensko jedro stara, mladi pa na politiko gledajo z določeno distanco. Skoraj že konsolidirana petdeset odstotna volilna abstinenca, izjema je bil le nedavni referendum, in porast konsenza za izrazito protestniška gibanja je rezultat mešanice razočaranja starejših in v veliki meri tudi volilne opredelitve mlajših. Mladim moramo ne le dati besedo, temveč jih moramo tudi poslušati v spoštljivi tišini, skoraj da brez replike. Odgovarjati moramo na njihova vprašanja, razumeti njihove stiske in dvome, ki niso nikdar banalni. Zato moramo ravno mladim posvetiti večjo pozornost in spremeniti pristop tudi v komunikaciji, ki je za mlade hitra, neposredna in instinktivna. Mladi gledajo na politiko z očmi tistega, ki vidi samo naprej, ki nima negativnih in zato obremenilnih izkušenj, ki hoče navdušeno in skoraj da slepo verjeti in zaupati v bodočnost. Mladi čutijo v sebi energijo, ki je kot jedrski reaktor. Mladim se mudi za vsak korak. Le mi, s svojimi desetletji napak in razočaranj na grbi mislimo, da imajo še celo življenje pred sabo. Mladi imajo pravico in dolžnost, da niso previdni. Pravico da so iskrivi, drzni, zaletavi. Mladi imajo pravico, da življenje živijo v vsakem trenutku in ne da življenje le načrtujejo. Mladi zato imajo pravico, da so razočarani zaradi družbe, v katero stopajo. In da so nezaupljivi do vseh tistih, ki to družbo vodijo. Od dvajsetletnika me loči celo dvajsetletje, kar je v teh letih velika razdalja. Ko obiščem višje srednje šole me tam vikajo in mi je nerodno. Zato sem se odločil, da bom tudi sam, v prvi osebi začel kampanjo poslušanja in v ta pristop pozivam vso našo stranko. Mladim, ki jih bo to zamikalo, namenjamo tudi program političnega izobraževanja, ki smo ga poimenovali Devinska shola – prosto povzeto po zgodnjem Rebulovem romanu.

Na Tržaškem in na Goriškem smo vsaj na papirju dokaj kapilarno organizirani in prisotni s svojimi sekcijami v veh najpomembnejših občinah. Na Videmskem je slika spričo zgodovinskih razmer zelo različna in stranka SSk se pretežno naslanja na skupino politično in narodno ozaveščenih posameznikov, ki so aktivni od Benečije do Rezije in Kanalske doline. Vse to pa je premalo. Tudi pristop do nemladih volivcev moramo posodobiti, saj so marsikje sekcije le naslov na papirju. In krepko zaškripa že v trenutku, ko smo poklicani, da kandidatne liste polnimo s pravimi imeni in priimki ljudi, ki naj jim skupnost kot celota zaupa.

Povsod lahko računamo na izvoljene upravitelje, ki izhajajo iz strankinih vrst. Cilj sedanjega vodstva stranke je, da v vseh treh pokrajinah  svoje volilno telo ne le ohrani, temveč utrdi in razširi. Legitimacijo nam jamčijo edinole glasovi, ki so izraz demokratične podpore s strani naših ljudi. Brez tega je goli obstanek stranke le sam sebi namen.

Smo stranka, ki so ji bili tradicionalni ideološki kalupi vedno tesni in pravzaprav tuji. Odnos z italijansko Demokratsko stranko kot trenutno največjo stranko levosredinske koalicije zahteva potrpežljivost in mora sloneti na vzajemnem spoštovanju med samostojnima in torej enakovrednima partnerjema. Z DS marsikje delimo upravne ali opozicijske klopi. Šibitev DS in razhajanja znotraj nje nas ne veselijo, prej nasprotno, saj kot stranka potrebujemo resne, zanesljive in po možnosti tudi stabilne politične sogovornike. Istočasno razvijamo pogovore tudi z ostalimi, predvsem manjšinskimi strankami ter avtonomističnimi gibanji. Ne skrivam razočaranja za vsakič, ko naletimo na gluha ušesa, na ideološke predsodke, na nepripravljenost, da bi se razumela in upoštevala naša stališča. Res je, da smo najmanjša stranka deželne vladne koalicije. Vendar je prav tako res, da smo volitve leta 2013 zmagali za peščico glasov, tako da so bili naši prav tako odločilni in enako pomembni. Tega se naši sogovorniki premalo zavedajo. Glede reforme občinskih uprav se je naposled izkazalo, da so bili naši pomisleki in predlogi še kako upravičeni. Reforma je še vedno v primežu izvirnih grehov in dejansko ni še prestala niti porodnih krčev. Zase vemo, da smo bili tudi v svojih kritikah vedno konstruktivni in pripravljeni na sodelovanje pri snovanju rešitev, ki naj upoštevajo potrebo po izboljšanju delovanja in učinkovitosti javne uprave ob istočasnem utrjevanju neodtujljive pravice do soodločanja avtohtone narodne skupnosti, kakršna je naša.

Na lanskih spomladanskih volitvah je Trst izbral novega/starega župana Roberta Dipiazzo, ki je gladko premagal Roberta Cosolinija. S tem so se uresničile napovedi, ki so jih že dalj časa prej utemeljevale javnomnenjske raziskave. Cosolini najbrž ni bil slab župan in priznati moramo njegovo nadpovprečno odprtost tudi do vprašanja vključevanja Slovencev. Volilna kampanja se je v glavnem razvijala na ravni izbire ad personam za enega dveh Robertov. Volivci niso ocenjevali opravljenega dela v petletnem mandatu in toliko manj vizije za prihodnost mesta. Tudi niso upoštevali dejstva, da je Cosolini vsekakor županoval v splošno gledano najtežjem obdobju za kateregakoli župana v katerikoli občini dežele in države. Volila je polovica volilnih upravičencev, v drugem krogu še manj. Protikandidat je obljubil diskontinuiteto in »boljši svet« in že s tem zmagal.

Povzel sem tržaško zgodbo, ker zgledno ponazarja številne druge primere, vse do najbližjega Tržiča.

Leva sredina je v minuli volilni pomladi utrpela kar nekaj porazov in politično nazadovala na deželni in vsedržavni ravni. Prihodnja pomlad bo v znamenju novih preizkušenj, med temi za Slovence v nadvse pomembnih občinah Gorica in Devin Nabrežina. V obeh si prizadevamo, da prispevamo svoje najboljše ljudi v luči utrditve koalicijskega dogovora, ki naj bo zmagovit. V obeh bo bitka vse prej kot lahka, saj trend leve sredine ni najboljši in tržaška izkušnja visi kot senca in opomin tudi za sorodne stvarnosti.

Morebitne predčasne vsedržavne politične volitve bi se lahko zrcalile tudi na deželno raven, tako da ne bo škodilo, če smo tudi predčasno oz. pravočasno pripravljeni. Glede državnega volilnega zakona se bo najbrž v prihodnjih dneh izrazilo ustavno sodišče, kar bo sprožilo postopek revizije celotne volilne zakonodaje, saj je po propadu referenduma potrebno uskladiti pravila za izvolitev poslanske zbornice in tudi senata. Kaj pa Slovenci? Zaščitni zakona iz leta 2001 je v svoji splošni ohlapnosti dovolj jasen: volilni zakoni morajo predvidevati pravila za olajšano izvolitev predstavnikov slovenske manjšine v obeh (!) vejah parlamenta. Vsi, ki se imamo za resnično demokrate in za častilce pravne države si moramo prizadevati, da se v nov volilni zakon tako za poslansko zbornico kot za senat vnesejo pravila, ki naj v duhu določil zaščitnega zakona in mednarodnih dogovorov omogočijo Slovencem v Italiji, da suvereno in samostojno izvolimo svoje zastopstvo v Rimu. Da povzamem: slovenske zastopnike v Rimu mora določati slovenska narodna skupnost, ne pa rimsko vodstvo te ali one vsedržavne stranke, pa naj bo še kako naklonjeno. Z 'italicumom' smo ponovno resno tvegali, da ostanemo brez svojega zastopnika. Od te zahteve ne nameravamo odstopati.

Upravnim volitvam je sledil referendum stoletja. V vsej državi in tudi v FJk je približno šest državljanov na deset glasovalo proti reformi. Slovenci smo imeli številne razloge, da tako zasnovano reformo odklonimo. Stranka Slovenska skupnost je glede referenduma ocenila, da so bile nekatere predlagane ustavne spremembe res upravičene in dobrodošle, zlasti ko je šlo za poenostavitev rimskega politično-upravnega aparata in njegove birokracije ter povezanih stroškov. Nismo pa mogli prezreti dejstva, da so predlagane spremembe v celoti prezirale prisotnost in pričakovanja slovenske narodne skupnosti v FJk, medtem ko je bila v glavnem upoštevana specifika sorodnih manjšin alpskega loka. Nismo bili upoštevani pri snovanju novih volilnih pravil za izvolitev Poslanske zbornice in dejansko nismo imeli mesta v novem Senatu, kar je bilo v kričečem nasprotju z določili zaščitnega zakona. Kot Slovence in načelno zaverovane avtonomiste nas je zaskrbljal neocentralističen pečat reforme, ki bi glavne vzvode oblasti selil v Rim na škodo vloge krajevnih avtonomij in previdnega ravnovesja med raznimi vejami ustavno določenih organov. Vprašanje spreminjanja Ustave kot temeljne listine in povzetek pravil igre pod skupno državno streho je očitno predramil vesti, saj se je volilna udeležba po dolgih letih ponovno vrnila na visok nivo. Sedaj si od italijanskih političnih sil pričakujemo, da sedejo za skupno mizo in snujejo novo, pravo, tokrat užitno reformo.

Zakaj govorim o tem? Ker je po Trstu in Tržiču ta druga zaporedna lekcija, ki nam jo dajejo volivci. Tretje sporočilo s strani volivcev je, da od politike in politikov zahtevajo večjo doslednost, več dolgoročne vizije, več jasnih vrednot. In manj vsakodnevnega takticizma, manj izbir na valovih vsakodnevnih javnomnenjskih testov. Zato manj vsakdanjega populizma. To je največji izziv, tudi za našo stranko, ki mora s svojim političnim delom usklajevati vrednote, identiteto in vizijo.

V tej trojki vrednot, identitete in vizije se zavedamo, da se naše korenine razpredajo v prostoru, ki je stičišče velikih evropskih tokov. Tiste Evrope, ki v tem času marsikje poka po najbrž površno stisnjenih šivih in se mora zato zediniti na novem skupnem načrtu. Begunska in pred njo gospodarska kriza sta določene izvorne nedorečenosti le razkrinkali in nas prisilili, da se z njimi soočamo, preden projekt EU propade. Zanimiva je zato t.i. Ljubljanska pobuda predsednika Boruta Pahorja in drugih uglednih slovenskih osebnosti, ki predlagajo nov evropski sporazum na osnovi na novo napisane skupne evropske ustave. S ciljem, da postane Evropa navznoter prožna in navzven odpornejša.

V tem smislu nam je še danes zelo dragocen nauk enega očetov italijanske demokracije Alcideja De Gasperija, ki je svaril, da je »politik tisti, ki gleda na prihodnje volitve, medtem ko državnik gleda na prihodnjo generacijo«. Bodimo torej tudi kot državljani in še zlasti kot izvoljeni upravitelji v svojem pristopu ne le politiki, temveč nekoliko bolj 'državniški'. S pogumom in drznostjo zato glejmo čez ograjo vsakokratnih volitev.

Stranka SSk je srečna stranka, ker lahko računa na prizadevne in poštene izvoljene upravitelje, na navdušene aktiviste in na še vedno zavidljivo število volivcev. Naše delo sloni na načelih in vrednotah, ki so še kako aktualne in se kot take spajajo v vizijo tega prostora. To je vsestransko bogat prostor, poln še neuresničenih potencialov. In je hkrati slovenski, italijanski, furlanski in nemški. Tu je Evropa in mi vsi smo njeni varuhi.

Verjamem, da skupaj zmoremo. Pogumno in z optimizmom stopajmo v srečno novo leto!

Igor Gabrovec - Deželni tajnik SSk

Priponke

  • Download file

    Ime datoteke: 2017_01_20_novoletni_sprejem_gabrovec_govor.pdf

    Opis: 2017_01_20_novoletni_sprejem_gabrovec_govor

KNJIGE

NEWSLETTER

Vpiši se na newsletter

Dobil boš obvestila o novicah direktno na tvojo e-mail.

Dovolim

Zadnji tweet