Mirko Špacapan je postal deželni svetnik leta 2003. Od leta 2003 do novembra 2007 je Mirko Špacapan neutrudno in nepretrgoma sledil na deželni ravni vsem argumentom in problematikam, ki so bile posredno in neposredno povezane s Slovenci v Furlaniji Julijski Krajini in tudi na Koroškem. Mirko je bil namreč prepričan, da je njegova dolžnost zastopati in skrbeti za vse Slovence, zato je segal prostor v katerem je deloval od Koroške, preko Rezije, Kanalske doline, Špetra, Krmina, Števerjana, Gorice, Sovodenj, Doberdoba, Laškega do Krasa in samega središča mesta Trst.

Tematike s katerimi se je spoprijemal so bile najrazličnejše, ker življenje in obstoj slovenskega naroda v Italji prevevata tranzverzalno celotno delovanje družbe.

Mirkovo delovanje lahko razdelimo na tri večje sklope: skrb za jezik in narodnost, zaščita teritorija in okolja ter sociala in zdravstvo.

V prvo poglavje sodijo nedvomno vsi posegi in akcije v prid slovenskemu šolstvu: od pozornosti do šolskih stavb na Laškem, na Plešivem, v Gorici in Trstu, do problema stolic in izobraževanja ter habilitacij učiteljev in profesorjev v slovenskem jeziku. Mirko je priskrbel tudi sredstva za obnovo stavbe za slovensko nižjo srednjo šolo v Kapucinski ulici v Gorici. K sreči problematika šole Ivan Trinko je dobila, drugačno, vendar pozitivno rešitev, žal ni bilo tako za slovenski dom pri Sv. Ivanu. Mirko je pri pristojni odbornici za finance Micheli Del Piero dosegel prispevek za obnovo prav tiste stavbe, vendar drugi slovenski svetniki so predlog zavrnili in ga vpisali v vsesplošno finančno postavko. Tako je danes dom pri Sv. Ivanu še vedno podrtija in sameva v središču mesta. Večkrat težki odnosi s slovenskimi kolegi v deželnem svetu niso odvzeli Mirku elana in moči, prinesli pa so mu prav gotovo nekaj grenkobe.

Dosledno in vsestransko  se je boril za vidno dvojezičnost: številni so njegovi posegi, ki opozarjajo na obnovo slovenskih napisov na avtovesti v Padričah, na rabo slovenščine v deželnem teletekstu, na rabo slovenščine pri nazivih deželnih uradov in v deželnih služah in storitvah, na pravilno pisanje slovenskih imen na zdravstvenih izkaznicah in na osebnih dokumentih. Zavzemal se je za vidljivost tretje mreže RAI v slovenskem jeziku v Benečiji, in prav tako za radijsko sprejemanje na srednjih valovnih dolžinah. Njegov je predlog za štirijezično poimenovanje avtonomne dežele FJk v prvem členu novega deželnega statuta. Obsodil je vse mazaške akcije po slovenskih šolah in spomenikih, prizadeval si je za pravilno interpretacijo zgodovinskih dogodkov in osebno stopil do Ciampija in Prodija. Prav tako je   osebno tudi stopil do tržaškega prefekta, da bi ga opozoril o pravici Slovencev do rabe materinega jezika v javni upravi.

Večkrat je Predsednika Illyja opozoril na kršenje pravic Koroških Slovencev in ga spodbujal, da je pritiskal na Haiderja, da bi koroški kolega bil bolj strpen oz. pravičen.

Največ truda in energij pa je Mirko vložil v skrb in zaščito teritorija na katerem živimo Slovenci. Od začetka do konca njegove mandatne dobe si je prizadeval na vse načine za ponovno obnovitev Kraške Gorske Skupnosti. Vložil je celo zakonski predlog za ustanovitev Kraškega parka, ki naj bi ga upravljala Agrarna skupnost – slovenski ljudje. Bil je prepričan zagovornik pravic prebivalcev našega prostora tako je večkrat posegel pri pristojnih odbornikih za srečanje s predstavniki  odbora Drugačni zaliv, Odbora proti upepeljevalniku v Sovodnjah, Odbora proti petemu koridorju. Pravice slovenskega kmeta so bile zanj vedno na prvem mestu: trdno je bilo njegovo sodelovanje s Kmečko zvezo, z Agrarno skupnostjo, z jusi. Bil je pobudnik meddržavnega srečanja, na katerem sta sodelovali FJK in Slovenija na temo razvoja kmetijstva v Kanalski dolini. Skrbno je spremljal obnovo Kanalske doline po poplavi leta 2003. V deželnem svetu se je za vse posege v teritorij skliceval na člen 21. zakona 38/2001, ki izrecno poudarja soudeležo Slovencev pri vseh posegih, ki zadevajo njihovo ozemlje. Zelo pomemben rezultat, ki ga je Mirko dosegel je bil nedvomno izvzetje obalnega jusa iz zakona za državne obmorske površine. Mirkova zaluga je tudi utrditev Soških bregov v Štandrežu, in ceste, ki pelje v Štmaver. Prav tako je pridobil sredstva za utrditev cestišč oz. bregov pritoka Grojnica v Števerjanski občini. Bil je proti novemu regulacijskemu načrtu občine Nabrežina, ki bi lahko grobo spremenil krajinske značilnosti nabrežinske občine. Zagovarjal  je potrebo po večji pozornosti do teritorija tudi s strani deželnih uradov in uradnikov predvsem pri začrtovanju zaščitenih območij, travnatih površin in IBA. Prizadeval si je za čimhitrejšo rešitev problematike Trgovskega doma. Večkrat je med naše ljudi pripeljal podpredsednika dežele - prijatelja - Gianfranca Morettona in mu podrobno obrazložil njihove probleme in  potrebe.

Zadnje poglavje Mirkovega delovanja je neutrudno prizadevanje za obstoj in utrditev goriškega zdravstva, čezmejnega sodelovanja na področju zdravstva in seveda predvsem boj za kvalitetne zdravstvene usluge za vse prebivalce. Pri srcu so mu bile socialne teme, na katere so ga opozarjali tržačani. Aktivno je spremljal izglasovanje  deželnega zakona o družini, problem azbesta idr. Skupaj z drugimi svetniki si je prizadeval, da bi v Gorici prišli do slovenskih občinskih jasli.

Največji politični dosežek po zaslugi Mirka Špacapana, Damijana Terpina in Andreja Berdona, so členi novega deželnega volilnega zakona, ki predvidevajo možnost izvolitve predstavnika Slovenske skupnosti v deželni svet.

V petih letih delovanja je Mirko priskrbel številne prispevke za slovenske ustanove, organizacije, športna in kulturna društva. Pomagal je tudi, da so naši slovenski župniki dobili sredstva za obnovo cerkva, kapelc in župnišč tako na tržaškem kakor na goriškem.

V obdobju IX. mandatne dobe dežele FJk je Mirko Špacapan samostojno pripravil dva zakonska osnutka, pri številnih drugih je bil pa sopodpisnik. V tem petletju je obenem pripravil in vložil Predsedniku dežele in njegovemu odboru 32 svetniških vprašanj in interpelanc; marsikateri problem, na katerega je Mirko opozoril s temi akti, je naposled dobil primerno rešitev. Naš svetnik je dajal tudi veliko pozornost na povezavo med ljudmi in institucijami. V ta namen je vedno, ko se je nakazala priložnost za avdicije vabil – večkrat silil – naše organizacije, društva in predstavništva, naj se jih udeležijo. O svojem delu je vedno poročal, zato da bi bili ljudje čimbolj osveščeni in soudeleženi pri vsakdanjem, javnem življenju. Tako je v zadnjem petletju nastalo skoraj 1000 tiskovnih sporočil, poslanih po elektronski pošti na slovenske in italijanske medije ter številnim sodelavcem in somišljenikom, ki so se vključili v Mirkovo mailing listo.

Nedvomno je Mirkov odhod hudo prizadel celotno slovensko skupnost, ker je izgubila vsestranskega sogovornika in branitelja slovenskega teritorija ter slovenskih pravic.

V njegov spomin in njemu v čast se moramo vsi Slovenci na vseh ravneh, na vseh področjih in za vse tematike zavestno in odgovorno boriti za pravice slovenskega človeka .